Fin dal quindicesimo secolo sulla torre del castello di Gorizia, appariva una bianca immagine femminile. Gli abitanti sostenevano che fosse la defunta contessa Caterina che, dopo la morte di suo marito, il conte Enrico, che era morto molto giovane, viveva lontana dalla gente e dal mondo.
Tra il popolo si era sparsa la voce che questa donna fosse molto avida e sanguinaria.
Presso di sé teneva solo il servo Giuseppe che si occupava dei suoi quattro cani che erano vere belve, selvaggi e molto pericolosi. I cani non erano legati alla catena e passeggiavano liberamente nei cortili del castello e se qualcuno entrava nel loro territorio senza il permesso della contessa o del servo, lo assalivano immediatamente.
Caterina custodiva gelosamente il suo tesoro. Lo teneva in uno scrigno di ferro, nascosto nei luoghi più bui dei sotterranei del castello.
Il defunto conte aveva accumulato tutta questa ricchezza rapinando e rubando. Solo Giuseppe sapeva dove la contessa nascondeva il suo tesoro. La contessa non si accontentava solo della ricchezza che già aveva, desiderava ancora più oro e denaro perché voleva diventare la donna più ricca del mondo. Usò i più diversi trucchi e inganni perché aumentasse la sua ricchezza, addirittura uccideva per questo.
Si narra che in una certa notte d’inverno venne al castello un giovane cavaliere che arrivava dalla Germania ed era diretto ad Aquileia dal Patriarca Grimanio. Su ordine dell’Imperatore doveva portargli un sacco di monete d’oro. Chiese alla contessa di poter pernottare poiché aveva paura di viaggiare nel buio per strade sconosciute. Desiderava proseguire la strada all’alba del giorno dopo.
La malvagia Caterina accolse bene il giovane ma nel cuore già tramava una congiura. L’avida donna desiderava a ogni costo impossessarsi delle monete d’oro del giovane. Il sacco d’oro non arrivò mai tra le mani del Patriarca. Durante la notte la contessa e il suo servo uccisero il cavaliere come era successo a molti altri che finirono nelle mani di Caterina concludendo tragicamente la loro vita.
Ma un giorno anche per la contessa arrivò il giorno della resa dei conti. Una notte il servo la trovò morta. La lasciò lì e non la seppellì come insegna la religione cristiana. Desiderò infatti che se la prendesse il diavolo. Anche il servo scomparve ben presto e di lui non rimase più traccia.
Alcuni abitanti dicono che la ricchezza di Caterina se l’è portata via il servo, altri che se l’è presa il diavolo. Nessuno è riuscito a svelare questo mistero.
Rimane però lo spirito della crudele contessa Caterina che ogni notte, con le sembianze di una donna selvaggia, appare sulle torri del castello di Gorizia.

Duh z goriškega gradu

Dogajalo se je že v petnajstem stoletju, da se je na stolpu goriškega gradu prikazovala bela ženska podoba. Prebivalci so trdili, da je to pokojna grofica Katarina, ki je po smrti svojega moža grofa Henrika, ki je umrl zelo mlad, živela oddaljena od ljudi in sveta. Med ljudmi se je širila govorica, da je bila ta ženska zelo pohlepna in krvoločna. Ob sebi je obdržala le slugo Giuseppeja, ki je skrbel za njene štiri pse. Ti so bili prave zverine, divji in zelo nevarni. Psi niso bili privezani na verigo. Prosto so se sprehajali po grajskih dvoriščih, in če je kdo vstopil na njihovo območje brez dovoljenja grofice ali sluge, so ga psi takoj napadli. 
Katarina je ljubosumno čuvala svoj zaklad. Hranila ga je v železni skrinji, skriti v najtemnejsih prostorih grajskega podzemlja. Pokojni grof je vse to bogastvo nabral z ropanjem in s tatvinami. Samo Giuseppe je vedel, kje grofica skriva svoj zaklad. Grofica se ni zadovoljila le z bogastvom, ki ga je že imela, želela si je še več zlata in denarja, ker je hotela postati najbogatejša ženska na svetu. Uporabljala je najrazličnejše trike in pre- vare, da bi si povečala bogastvo, celo morila je za to.
Pripovedujejo, da je neko zimsko noč prišel na grad mlad vitez, ki je prihajal iz Nemčije in je bil namenjen v Oglej, k patriarhu Grimorju. Temu je po cesarjevem naročilu moral nesti vrečo zlatnikov. Prosil je grofico za prenočišče, ker se je bal potovati v temi po neznanih poteh. Pot je želel nadaljevati ob zori naslednjega dne. 
Hudobna Katarina je mladega fanta lepo sprejela, vendar je v srcu že kovala zaroto. Pohlepna ženska se je za vsako ceno želela polastiti mladeničevih zlatnikov. Ni težko razumeti, da vrečka zlata ni nikoli prišla v roke patriarha. Cez noč sta namreč grofica in njen sluga umorila viteza. Tudi mnogi drugi, ki so prišli Katarini v roke, so kaj kmalu tragično končali svojo življenjsko pot.
A je nekega dne tudi za grofico prišel dan obračuna. Sluga jo je neke noči našel mrtvo. Pustil jo je kar tam in je ni pokopal, kot uči krščanska vera. Želel si je namreč, da bi jo pobral hudič. A je tudi sluga kmalu izginil in o njem ni bilo več ne duha ne sluha. Nekateri meščani pravijo, da je Katarinino bogastvo odnesel sluga, drugi pa, da ga je vzel hudič. Te skrivnosti ni nihče uspel razrešiti.
Ostaja pa duh hudobne grofice Katarine, ki se vsako noč v podobi žene prikazuje na stolpih goriškega gradu.

 

traduzione a cura del Corso di Lingua e Cultura Slovena del Circolo Culturale di Sdraussina coordinato da Aleksandra Devetak
da: “Stoji, stoji tam beli grad.” Racconti popolari sloveni di villaggi, bellezze naturali, chiese e castelli…a cura di Monika Kropej e Robert Dapit, Casa editrice Didakta, Radovljica, 2013
Illustrazione di Rita Marizza